Železo je kemični element z atomskim številom 26.

Železo je najbolj uporabljena kovina, kajti zaobjema 95% svetovne proizvodnje kovin. Njegova nizka cena in trdnost (v obliki jekla) prispevata k temu, da je v gradbeništvu postal nujno potreben material, predvsem pri proizvodnji avtomobilov, ladijskih trupov in nosilnih elementov za objekte. Najbolj uporabljene železove zlitine vsebujejo:

• Lito železo iz začetnega taljenja, ki vsebuje med 4 in 5% ogljika in spremenljive količine različnih nečistoč, kot npr. žveplo, silicij in fosfor .Najbolj je uporabljen kot vmesni produkt pri proizvodnji litega železa iz drugega taljenja (pravo lito železo) in jekla;
• Iito železo iz drugega taljenja, to je pravo lito železo, ki vsebuje med 2% in 3,5% ogljika in nižje vrednosti zgoraj omenjenih nečistoč, ki zato ne vplivajo negativno na reološke lastnosti materiala. Tališče je med 150 °C in 200 °C, nižje od tališča železa in ogljika, če ju obravnavamo posamezno, in je zato prvi produkt, ki se tali, ko segrevamo železo in ogljik skupaj. Je izredno trd in krhek material, ki se zlahka zlomi, celo ko ga segrevamo do žarjenja.
• Ogljikova jekla, ki vsebujejo spremenljivo količino ogljika med 0,10% in l’1,65%, se na osnovi odstotka ogljika delijo v:

zelo mehka (pod 0,15%);

mehka (od 0,15% do 0,25%);

poltrda (od 0,25% do 0,50%);

trda (nad 0,50%);

• običajno železo (tehnično imenovano kovano in mehko), vsebuje manj kot 0,5% ogljika (zato gre iz kemijskega vidika vsekakor za jeklo). Je trdo in temprano. Pogosto se namreč z imenom železo nanašamo tako na zelo mehko kot tudi na mehko jeklo;
• posebno čisto železo, znano z imenom “Armco”, proizvajajo od leta 1927 s posebnimi postopki; uporablja se, kjer je potrebna zelo visoka magnetna permeabilnost in zanemarljiva magnetna histereza;
• posebna jekla, ki vsebujejo, poleg ogljika, še druge kovine, kot npr. krom, vanadij, molibden, nikel in mangan; ta dajejo leguri posebne značilnosti fizične ali kemične trdnosti.
• Železov oksid (Fe2O3), v različicah magnetita ali maghemita, uporabljamo zaradi njegovih magnetnih lastnosti kot gradivo za proizvodnjo nosilcev za shranjevanje – npr. polimeri ga podpirajo v magnetnih trakovih.